STEREOTIPSKO RAZMIŠLJANJE O UČENJU

Preden je joga prišla k nam, je moral vsakdo, ki je imel zanimanje za to, v Indijo. Zdaj živimo v času, ko nam ni treba nikamor. Znanje je tukaj in zdaj. Edino, kar potrebujemo, so volja, čas in disciplina. 

Zgornji sestavek sem pred časom nekje prebrala in se z avtorjem več kot strinjam. Ob tem pa bi poudarila, da je enako z znanjem. Tudi po različna znanja smo morali včasih na konference, izobraževalne tečaje in seminarje v tujino ali vsaj v predavalnico v domači državi. Zdaj nam je preko spleta dnevno na voljo cela paleta izobraževalnih vsebin. V času pandemije COID-19, pa je celo večina vsebin, nasvetov, workshopov in konferenc brezplačnih. 

Samo na nas samih je, ali si znamo organizirati čas in izkoristiti ponujeno priložnost, da nadgradimo svoje znanje (nadgradimo znanje tujih jezikov, delamo na osebnem razvoju, raziskujemo zgodovino…). Verjetno le peščica lahko potrdi to vprašanje. Zakaj? 

Večina ljudi namreč še vedno razmišlja oz. ima zapis, da je učenje nekaj, kjer se moraš nekaj naučiti in imeti za to nek učni process. V mislih se jim odvijejo slike iz šolskih klopi – pa ne tiste, ki so ostale v spominu kot prijetno druženje s sošolci, temveč tiste, ko je bilo potrebno znanje predstaviti pred tablo ali preko testa. 

Vse premalo pa se nas zaveda, da je učenje tudi, ko pogledamo dokumentarni film, ko preberemo poljudno-znanstveno revijo, ko brskamo po internet in iščemo informacije in podatke o neki določeni stvari itd. 

Vse to je učenje; in vse to je nadgrajevanje naših znanj in izgleda prav prijetno, saj si učno snov izbiramo sami, učimo/beremo,gledamo… toliko časa, kolikor nam je volja, učimo se ob času, kin am ustreza itd. Med vsem pa je najpomembneje to, da o tem kar smo se naučili (prebrali, videli, raziskali…) ne bomo imeli nobenega pisnega ali ustnega preizkusa. Učili smo se torej zase, iz svojega lastnega interesa in brez predhodnega zavedanja, da se gremo se učit. Šele, ko zaključimo z eno od naštetih učnih aktivnosti ugotovimo, da smo se v bistvu zabavali, razvedrili, sprostili … saj smo raziskovali in se učili ravno to, kar smo sami želeli. 

V tem je bistvo vsega. Če delamo kar nas veseli, se ob tem sočasno tudi učimo, kern as zanima kako naj naredimo itd. Zakaj potem pri večini odpor in nezanimanje za nadaljevanje učenja/izobraževanja po končanem študiju?

Na to lahko najdemo več odgovorov. Verjetno bo najbiližji ta, da smo se po šoli zaposlili v organizaciji kjer ne opravljamo dela za katerega smo se šolali. In še več, ker ga ne opravljamo z zanimanjem, interesom in strastjo, se nam niti slučajno tudi ne da potem še izobraževati v smer, ki nas ne zanima. Kakšna povratna zanka. Če ne sledimo srcu in sanjam, se sami ujamemo vanjo in le če bomo dovolj vztrajni in odločni se bomo lahko rešili iz nje. 

Če nam uspe, bomo poiskali delo, ki nas navdihuje, izpopolnjuje, nam daj možnosti v osebnem in kariernem razvoju. Takrat tudi raje hodimo v službo in delo opravimo hitreje. Sama radovednost pa nas žene, da sprašujemo vse povprek, da bi bili še boljši. V tem primeru se učenje odvija spontano, saj se niti ne zavedamo, da se ob osebni nadgradnji v bistvu učimo. 

Kako zanimivo, ane? V bistvu je tudi čisto preprosto, vendar se premalokrat poglobimo v to. Je pa v razmislek vsem, ki poučujejo kakšen vzorec bodo kot sled zapustili med generacijami, ki jih poučujejo. Nadejam se da takšnega, ki bo dijake/študente usmerjal k sledenju samamu sebi.

V podjetju Life Learning Academia verjamemo v moč znanj, saj z njimi delamo napredke in spreminjamo svet. Naj bo teh napredkov čim več. 

 

 Marjetka 

 

Razmišljanja Uncategorized

Leave a Comment

Previous reading
STEREOTIPSKO RAZMIŠLJANJE O UČENJU
Next reading
Marmara Group Magazine April 2020